Berem Tomasa Transtrõmerja, »Napol dokončana nebesa«.
Svetla so in temna, oboja obenem.
Velika in majhna.
So in še niso.
Nastajajo iz besed.
Besede sedajo druga na drugo,
pletejo se v mreže,
zlagajo, stiskajo,
prekrivajo, gnetejo,
cedijo, lepijo,
razpletajo, zapletajo,
rastejo in gnijejo.
Podobe vznikajo iz nikoli izrečenih,
iz zakričanih, zašepetanih,
grdih in lepih besed.
Iz besed, ki božajo
in besed, ki tepejo.
Iz krepkih
in slabotnih besed.
Temnih in svetlih.
Iskrivih in ugaslih.
Iz vzklikov in zamolkov.
Iz vprašajev in klicajev,
vejic in pikčastih pomišljajev.
Iz zlogov zjecljanih in
tihih vzdihov in stokov in jokov.
Zdaj vem.
Napol dokončana nebesa so človeška nebesa.
Niso božja.
Niso še dokončana.
