O meni

 

 

Glina je magična in skrivnostna materija. O njej sicer veliko vemo, vendar sem prepričana, da je veliko več tega, česar  še ne vemo.
Zvabila me je na potovanja v temne globine, v pramaternico nezavednega, kjer so potopljene skrivnosti, ki jih očarano vlečem na svetlo. Dve strasti  razsvetljujeta moje življenje; beseda in glina. 1985 sem končala študij primerjalne književnosti in slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pet let kasneje sva se srečali z glino. Že petnajst let me na moji poti spremlja Glin,  radovedno, radostno  in ljubeče pasje bitje, brez katerega bi bilo vse  drugače.

 

Intervju / Prepih, januar 2019

Polona Škodič

Dejavni ste na mnogih področjih, predvsem tam, kjer si muze umetnosti ustvarjalno in idejno pestro podajajo roke. Že v mladosti vas je poleg študija primerjalne književnosti pritegoval svet oblikovanja, slednjemu ste skozi izdelovanje nakita posvetili kar nekaj let.

Od nekdaj sem vedela, da redna zaposlitev ni zame. Da bi se znotraj rutine ali sistema počutila utesnjeno in zagrenjeno. Zato sem po diplomi zaprosila Ministrstvo za kulturo za status samostojne ustvarjalke v kulturi in od takrat sem »na svobodi«. Nakit sem začela oblikovati že med študijem.  Zame je nosljiva mini skulptura. Njegova prava vrednost leži v oblikovanju in ne v ceni materiala.

In potem se je začela vse bolj dogajati glina oziroma keramika. Z njo ste prepotovali mnoga obzorja in odkrivali nove svetove, pravzaprav ste se ji s strastjo in raziskovanjem predali za vselej. Zakaj je magija ustvarjanja v keramiki tako velika, morda zato, ker smo z njo povezani že od pradavnine?

Glina je prvobiten, zapeljiv in skrivnosten material. Prima materia. O njej veliko vemo; verjamem pa, da je še več tistega, česar ne vemo. Ljudi pritegne na prvi dotik. To sem na tečajih in delavnicah neštetokrat izkusila. Prav vsakogar ujame v svoj čarni ris. Odpira srce, ki je vir naše kreativnosti, pomirja, prizemljuje in osredišča. Uči nas potrpežljivosti in čakanja na pravi trenutek, ki nas odpre navznoter in poveže z našim jedrom. Je velika zdravilka telesa in duše.   

V Postojni ste leta 1996 ustanovili Društvo keramikov Gaja, ki je v času svojega delovanja iz leta v leto raslo in dosegalo uspehe tako doma kot prek meja. Bili ste njegova predsednica in gonilna sila, spiritus agens … V društvu, ki je poskrbelo za velik razmah, se je izoblikovalo lepo število (iz leta v leto bolj in bolj uspešnih ustvarjalk). Čeravno ne deluje več, pa so bili z njim postavljeni temelji, in zgodba z ustvarjalnostjo na področju keramike se nadaljuje.

Ta dediščina me neizmerno osrečuje. Kot bi posejala semena, ki so v izobilju obrodila. Moje študentke predajajo znanje naprej in krog se samo širi in širi. Postojna ima vse več izvrstnih oblikovalk gline. Zelo sem hvaležna za to zgodbo z Društvom keramikov Gaja. To so bila leta navdušenega druženja; zelo iskriva in ustvarjalna – presegali smo meje na društveni in osebni ravni in ves čas iskali nove izzive. Verjeli smo vase in vse je postalo mogoče. Organizirali smo 1. in 2. bienale slovenske keramike, z vrhunskim tujimi selektorji, ki je močno odmeval v slovenskem prostoru in sprožil pobudo za ustanovitev Unicum-a, mednarodnega trienala umetniške keramike. Veliko smo naredili za promocijo keramike, ki je bila v tistem času kot umetniška zvrst podcenjena.

Vaš drugi – ustvarjalni dom je že vrsto let na Hrušici, položen v mirno okolje jase med gozdovi, kjer se že kar nekaj let na tamkajšnji domačiji odvijajo različne delavnice, tečaji in mednarodne poletne šole keramike z občasno gostujočimi umetniki in profesorji. Velik dosežek je gotovo organizacija daljnosežnega projekta – Forma Viva Magija gline, ki se uresničuje in razvija že vse od leta 2014. Poleg keramike pa na Hrušici skrbite tudi za bralno kulturo prek najrazličnejših srečanj in tečajev …

Na Hrušici imam svoj atelje. Tu deluje tudi šola keramike, ki je lani praznovala 25-letnico delovanja. V svojih začetkih je bila pionirska. V Sloveniji še do pred nedavna ni bilo akademskega študija keramike, zato smo vabili profesorje in umetnike iz tujine. Oblikovanje in tehnologija keramike je zelo kompleksen proces. Izzivov je nešteto, tako da se slej ko prej moraš omejiti. Preizkusila sem ogromno stvari in nazadnje izbrala belo glino. Ta mi je najbližje, z njo se najlažje izražam. V njej čutim svetlobo, pretočnost, lebdenje. Ni tako materialna, ker v njej ni železa. Železov oksid namreč gline obarva v rdeče tone, daje pa jim tudi občutek teže, pripne jih na magnetno polje zemlje. S projektom forma viva, ki poteka že četrto leto, želim likovno obogatiti te odmaknjene, vendar lepe kraje. Tako nastaja prva tovrstna zbirka umetniške keramike na prostem v Sloveniji. V tej oazi se zbiramo tudi na bralnih študijskih krožkih. Na začetku je bila beseda, nato se je spečala z glino. Ta slogan Stanke Hrastelj  definira  tudi mene in moje delo. Končala sem študij primerjalne književnosti in slovenistike, potem pa zavila med keramike in besede so glina postale.

Katere problematične aspekte bi poudarili, kaj se dogaja s kulturo branja, pismenosti in izražanja Slovencev. Kako vidite danes na splošno slovenski jezik v vsakdanji rabi tudi kot predavateljica na Ljudski univerzi?

Opažam, da vsakdanji jezik postaja nekako enodimenzionalen, izgublja svojo raznolikost in sočnost. V pisnih sporočilih svoje občutke izražamo z emoji, uporabljamo okrajšave in nadomestke besed. Doživljamo premik od jezikovnega k slikovnemu obratu, živimo v času primata negibnih in gibljivih podob. Vendar ne bi rekla, da vseprisotnost podob ogroža jezik.

Slovenskega jezika ste učili tudi mladoletne migrante, kaj lahko poveste o tem.

Slovenščino kot tuji jezik učim, odkar je v Slovenijo pljusknil prvi val beguncev iz Bosne. Odnosi z ljudmi, ki bežijo pred vojno ali sovražnimi oblastmi, so mi odprli oči in srce. Obogatili so me na različnih nivojih. Njihova srčnost in življenjska moč sta neizmerni. Učila sem mladega fanta iz Afganistana, ki se je v treh mesecih naučil govoriti slovensko. Učil se je po 12 ur na dan, vsak dan. Hvaležen, da lahko obiskuje šolo.

Z umetniško keramiko ste osvojili tako v domačem kot mednarodnem prostoru vrsto nagrad in prejeli veliko priznaj. Katere nagrade vam največ pomenijo.

Nagrada je kot češnjica na torti. Lepo jo je dobiti, ampak pomembna je »torta«. Največ mi pomeni druga nagrada na 28. mednarodnem bienalu keramike v L’Alcori v Španiji. Ker je bila odkupna, mi je prinesla nekaj denarja. Z njim sem si kupila prosti čas.

Umetniška instalacija z naslovom Kdo je izvlekel zvezde iz vodnjaka, ki ste jo v prazničnem decembru postavili v atriju Mestne hiše v Ljubljani je bila naravnost impresivna prostorska umetnina, ki je mnogim obiskovalcem zaustavila korak. Požela je izjemne pohvale zaradi samega ekspresivnega koncepta, moči visečih form, neskončnega števila belih detajlov in na sploh poetične moči svojske pojavnosti. Povejte nam, nekaj o rojstvu te svojske, v mrežne strukture ujete kreacije .

Instalacija je dolgo zorela; vse od januarja 2018, ko so me povabili na MOL in mi sporočili, da je moj razstavni projekt izbran na razpisu. V bistvu sem aplicirala za Stekleni atrij, ki je obvladljiv, majhen prostor; na tem razgovoru pa so mi ponudili Desni atrij. »Ah ne,« sem rekla. »Desni atrij je ogromen.« »Je, ampak glede na to, kar delate, bi vas raje dali v Desni atrij.« Uvrstili so me na najbolj obiskan decembrski termin, mi dali proste roke za nov projekt in sprejela sem izziv. Prostor Desnega atrija je težek, srednjeveški, kafkovski. Hotela sem ga omiliti in prinesti vanj svetlobo. Od vsega začetka sem vedela, da želim narediti poetično prostorsko postavitev in situ. Hotela sem, da prostor postane sestavni del umetnine . Da se zgodijo enostavni, lirični spoji s kvalitetami, kot so mir, svetloba, čudež, milina, pravljica …, ki nas vse globinsko določajo. Veseli me, da so obiskovalci to začutili. Ustvarjanje razstave je pustolovščina. In prav zato je tako privlačno in živo. Intuitivno sicer slutiš, kam hočeš priti, vendar so koordinate zabrisane in ne veš, kaj te čaka na cilju. Pričakale so me zvezde.

Na koncu pobaram – tvoje sporočilo za lepši in boljši svet….ti si človek povezovanja…to me zanima, povezuješ naravo in umetnost, preprosto in globoko, izčiščeno jasno…

Manj plastike in več gline. In za srečen konec še nasvet Leonarda da Vincija: »Privežite svoj voz na kakšno zvezdo.«

 

 

 

 

 

 

Postavljanje razstave nagrajenih avtorjev 1. bienala slovenske  keramike”Na svoji zemlji”

Elippr - predjamski grad 1

2. bienale slovenske keramike, Zemlja in nebo, 2007

 

 

Keramika v konceptu

Keramika v konceptu, Nevestina celica, 2009; Lapidarij Kostanjevica

Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on LinkedIn